Zadnje časa kar naprej poslušamo o tistem duhovniku iz Kašlja itd...

Osebno mislim da bi morali pedofili vedno dobiti maksimalno stroge kazni, kar jih poznamo, sploh
pa tisti v duhovniških vrstah ...


Spodaj si pa preberite en zelo hud članek.

---

Cerkev o pedofiliji

Ko se je nekoč peljal skozi neko švicarsko mesto, je Alfred Hitchcock nenadoma s prstom pokazal
skozi avtomobilsko šipo in rekel: "To je najbolj grozljiv prizor, ki sem ga kadarkoli videl!".
Sovoznik se je začudil, kajti ugledati ni mogel prav nič presenetljivega: neki duhovnik se je
pogovarjal z majhnim dečkom, pri tem pa položil roko na njegovo ramo. "Teči, fantič",
mu je nagnjen skozi okno zakričal Hitchcock, "da si rešiš življenje!"

Kako lahko razumemo zgornjo anekdotično epizodo iz življenja slovitega filmskega mojstra suspenza,
režiserja neštetih grozljivih prizorov? Zgolj kot osebni fobični preblisk, razložljiv z izjavljalčevo psihološko zgodovino?

Morebiti kot zabaven geg, narejen iz ljudskega predsodka do domnevne duhovniške pederastije?
Ali pač kot uvid, rezultirajoč iz temeljnega spoznanja o tem, da je duhovnikova roka na telesu dečka
zmerom vsaj potencialno nevarna, zanj pa nam strokovnjak za horor niti ne more biti zadnja nepomembna referenca?

Nekdo, ki je vsaj od daleč spremljal pedofilske škandale znotraj cerkvenih inštitucij, ki so prišli na dan zgolj v letu 2002,
bi tretjo možnost skorajda ne mogel imeti za pretirano provokativno. Ne zato, ker bi procent homoseksualcev v
duhovniškem poklicu bil tako visok in bi statistično nakazoval možnost erotičnega naboja v vsakokratnem dotiku
kakšnega dečka. Četudi se omenjeni odstotek po različnih navedbah v svetu giblje med 4 in 70, je verjetno
edina zanesljiva ugotovitev v takšnem merjenju zgolj ohlapen podatek, ki govori o tem, da je homoseksualcev
v duhovniškem poklicu več kot jih je v povprečni populaciji.

Daleč najbolj odmeven med pedofilskimi škandali v Združenih državah Amerike v zadnjih letih je primer
bostonske nadškofije - njen kardinal Law je nedavno tega končno odstopil. Samo njen duhovnik Geoghan naj
bi v zadnjih 30 letih svojega delovanja zlorabil več kot 100 otrok. Četudi je kardinal Law za to vedel, ga je le
premeščal iz ene škofije v drugo, pritožbe pa spravljal v svoje arhive. Na ta način je bostonska nadškofija od
sredine 90. let doslej plačala že 15 milijonov dolarjev odškodnin skupaj 40 Geoghanovim žrtvam. Medtem ko se
je zdaj pojavilo še novih 200 ljudi, ki so prijavili zlorabe in terjajo skupaj 30 milijonov dolarjev odškodnin, so
škofije v zveznih državah Maine, Kalifornija, New Hampshire, Pensilvanija in drugih suspendirale več deset duhovnikov,
ki jih sumijo podobnih zlorab, tožbe in odškodnine pa bi lahko po nekaterih ocenah ameriško katoliško cerkev stale
skupaj do milijarde dolarjev. Odstopil je tudi floridski škof, podobno pa je v Franciji cerkev suspendirala nekega škofa,
ker je na podoben način poskušal prikriti zlorabe nekega duhovnika.

Primeri pedofilije ali homoseksualnih zlorab, ki so prišli na dan v Ameriki, pač niso osamljeni. Prizanešeno ni bilo niti
domovini sedanjega papeža. Papež Janez Pavel II. je marca 2002 podpisal odstopno izjavo poljskega škofa Juliusza Paetza,
ki je vodil škofijo v Poznanu. Očitali so mu namreč, da je več let spolno zlorabljal duhovnike in semeniščnike.
Paetz je očitke zanikal in dejal, da je odstopil v dobro cerkve v Poznanu ter da je postal žrtev napačnega razlaganja
svoje prijaznosti in spontanosti. V nizu odstopov zaradi spolnih zlorab je bil Paetz najvišji cerkveni dostojanstvenik
po avstrijskem kardinalu Hansu Hermannu Groerju, ki je zaradi nadlegovanja mladih fantov moral odstopiti iz svojega
položaja leta 1998.

Vprašanje, ki si ga na tem mestu velja zastaviti, je seveda naslednje: kako se je do primerov pedofilije opredelila
katoliška cerkev? Nenaključno smo tako tudi v slovenskem medijskem prostoru lahko v zadnjih mesecih detektirali
osamljene izjave na dano temo. Recimo: Cerkev homoseksualnosti nikoli ne more sprejeti, se strinja mariborski
škof Franc Kramberger (glej Večer, 27.12.2002). Toda, kot pravi na istem mestu, teh ljudi ne sme obsoditi.

Ne da bi iskali faktično evidenco o uradnih stališčih Cerkve do homoseksualnosti, se vprašajmo tole: mar ni dejanje,
ko ne sprejemaš neke spolne pripadnosti, ravno že po sebi (ob)sodba par excellence? Njegov stanovski kolega, dr. Ivan Štuhec,
 se tu glede obsojanja homoseksualnosti zagotovo strinja - njegove besede so tipičen dokaz tega,
kako kristjani homoseksualnosti skozi nesprejemanje natanko - obsojajo! Po njegovem namreč "Bog homoseksualcev
 ni ustvaril, ampak so nastali zaradi takšnih in drugačnih kombinacij, ki se zgodijo v naravi.
Le-ta ni popolna. Ima svoje defekte" (Ona, 7.5.2002).

Krščanski Bog, o katerem govori, torej ne more sprejeti homoseksualcev zato, ker nima vpliva nad
kombinacijami narave. To pomeni, da povsem ne uravnava dogodkov v svetu in naših življenj,
kar je sila nepričakovana trditev za nekoga, ki ga Cerkev ponuja kot svojega ideologa.
Nadalje je za Štuheca homoseksualnost tudi nenormalna in to, da je razumemo kot normalno,
znak naše odpovedane zdrave pameti. Takole pravi:"Pa kaj bi, v tem svetu je zdrava pamet odpovedala.
V boju proti aidsu se opozarja na rizične skupine homoseksualcev in uživalcev mamil.
V vsakem mladinskem časopisu pa lahko prebereš, kako je homoseksualnost normalna in
kako je droge treba legalizirati." (Družina, 30.12.2002)
Če je torej homoseksualnost za Štuheca nenormalna, če gejev Bog sploh ni ustvaril in ima čiste roke,
kaj potem sploh reči o primerih pedofilije in homoseksualnosti znotraj cerkvenih zidov?
Obsodbe slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov so več kot ambivalentne. Tako je nadškof dr. Franc Rode
v televizijskem intervjuju 22. decembra 2002 izjavil, da je pohvale vredno, ker je Cerkev zbrala toliko
moči za odpravo nepravilnosti v svojih vrstah. Govoril je o neredu, ki se je razpasel, omenil tercijalsko
privoščljivost tistih, ki menda z zlobo razkrivajo dvoličnost krščanske morale, anglosaški svet,
ki menda v svojih nedrjih producira pedofilijo (in pri tem pozabil na zgoraj omenjenga poljska in avstrijska kolega).

Diskurz relativiziranja in razlag medijskega onečaščenja, v katerega se je zatekel, že za naša ušesa ne
zveni preveč pomirljivo in skesano, kaj šele za žrtve pedofilskih duhovnikov.
Zanj so "te stvari navzoče povsod" - če so zares, kako je lahko homoseksualnost, ali še huje - pedofilija,
potem v resnici nenormalna, kot pravi njegov kolega Štuhec? Zakaj jo dr. Rode nenadoma želi predstaviti
kot normalno, kot nekaj, kar pač v nekajprocentni meri obstaja v družbi? In kar je še huje: če Bog homoseksualcev
ni ustvaril, kako je mogoče, da se znajdejo v duhovniški službi kot božji podaniki in molijo k Njemu, ki v resnici sploh
ni njihov stvarnik? Kako jih lahko Cerkev kot od Boga neustvarjene sploh sprejme vase? Še manj je razumljivo,
če govorimo o letošnjih pedofilskih primerih, zakaj ne slečejo kute po tistem, ko so jo dvigovali in z več skesanosti
zapustijo cerkvene vrste?

Še zlasti cinično pa so izzvenela njegova pojasnila glede količine in obsega teh škandalov. Slovenski metropolit je
namreč poznavalsko pripomnil: "V štiridesetih letih pa se že nabere nekaj grehov, a ne?" Kvintesencialnost
krščanskega sočutja, ki jo izžarevajo te neznatne besede ravno na predvečer praznika sočutja,
za kar je Božič sam razglasil v letošnji poslanici, bi nedvomno dodobra ogrela žrtve in sorodnike pedofilskih zlorab.
Nas pa poučila o ekstenzivni logiki odpuščanja grehov: če jih kumulativno dovolj časa seštevamo,
si pri odpustkih pridobimo določen bonus. In naj za konec soočimo še Hitchcocka in dr. Štuheca.
Z reakcijo prvega na dotikanje dečkov smo začeli. Z reakcijo drugega pa zaključimo: "Želim povedati le,
da je treba tudi take zadeve osvetliti z vseh zornih kotov. Sicer pristajamo na to, da se pedofilija izrablja
za anticerkveno propagando. Ko so dunajskega kardinala Groerja obtožili pedofilstva, sem bil ravno na Dunaju.
Vse sem prebral o tem primeru, a se mi je iz prebranega porodilo le še več dvomov. Najbolj obremenilna priča je
izjavila le to, da se je kopala v kardinalovi kopalnici in da se je je Groer dotikal. Kako, ni povedala.
Toda kardinal je moral zaradi tega suma odstopiti." (Dnevnik, 21.12.2002)

Izjava, ki očitno ne želi obsojati Groerja, ampak ga prej interpretirati kot žrtev. Ki zamolči, da je ta v resnici
odstopil kar sam in na zahtevo Cerkve. Če se Hitchcocku zdijo duhovnikovi dotiki otroka na ulici smrtno nevarni,
se Štuhecu kopanje v kardinalovi kopalnici in njegovo dotikanje zdi premalo za kakršnokoli obsodbo.
Vsak pri sebi naj presodi, kateri med obema je pokazal več krščanskega sočutja in previdnosti.

Boris Vezjak

---

ja nej ukinejo že celibat, pa se nej poročijo in fukajo z nekom k to hoče. ne pa da posiljujejo otroke - in to ljudje ki so "poslani od boga"

drugač pa ja - za pedofile bi mogla bit najstrožja kazen...

_{svet gre itak u kurac...}

Js mislm, da do neke mere bi pomagal, ampak predvsem bi ukinitev celibata bla dobrodošla za tiste, ki se hočjo poročit, pa jim cerkev to onemogoča. Treba bi blo pa pedofile in tiste, ki jih ščitijo najstrožje kaznovat. Kaj pa lahk cerkveno sodišče naredi, izključjo jih iz cerkve res big deal, tako kao sodišče je spet ena cerkvena debilnost! Sodišče nima s cerkvijo nobene veze. Js bi jih fukno v zapor med une najhujše kriminalce, k ne bodo nikol vn pršli pa nej njih tm posiljujejo.

Take duhovnike je treba v arest!!!

Tisti, ki so so odločili bit duhovniki so pač sprejeli celibat. Torej so vedeli, v kaj se podajajo, ne pa da se skrivajo in počnejo umazanije! Cerkev počasi izgublja svojo dostojanstvo in vse bolj postaja institucija za kozlat. Prišli so navzkriž s samim seboj. Učijo eno, počnejo drugo.

Sploh pa naj nam cerkveni čelniki nehajo bluzit o družinskih vrednotah, če jih še sami izkusili niso!

Hkrati sm pa tud mnenja, da bi blo treba celibat ukinit in to ne zato, ker bi bil celibat sam po sebi neki slabega, ampak zato ker ta enostavno več ne paše v našo kulturo, v keteri sex postaja glavna resnica posameznika. Marsikdo bi postal pedofil, če bi ga v to slile kulturne strukture. Zato sama na pedofile in na podobne zločince gledam zgolj kot na ujetnike kulturnih struktur.

Že ko pomislim na Cerkev me strese, ko se spomnem na zgodovinske dogodke, za katere je (negativno) kriva Cerkev...

Da pa potem še zagrešijo ljudje, ki so nam lahko kot najboljši prijatelji, sosedje, ali samo poznanci... oz. še bolj grozno.,.. kot dušni pastirji, ki naj bi nas "izgubljene ovčke" usmerjali na varno, naredijo najbolj nagnusen zločin... ki ni le zakonsko napačen, ampak je moralno nesprejemljiv!

Že tako ne maram cerkve, da bi te pa župnik posilil, je pa lahko samo še bencin na plamen...
Takim ljudem dosmrtno kazen... ne glede na stan, vero ali spolno usmerjenost!
Medtem ko se država in mediji trudijo, da bi otroke čim dlje zadržali na ravni nepopisanega papirja (nedolžne), ti gre neki pesjan, ki ne more zadržat hormonov uničit življenje otroku ki ni pripravljen na kaj takega ne moralno, niti fizično. Pri tem nastanejo mentalne brazgotine, lahko pa tudi kakšne fizične...

Sej vem da bluzim, ampak... neodpustljivo se mi zdi... in sem za to da bi se uvedlja najstrožja kazen. BREZ VARŠČINE!

Sej se večinoma strinjam s tabo, ampak tale stvar mi pa ni jasna čist. Kater metropolit je rekel to?
Kar se pa tiče tega, da naj bi Cerkev označevala te duhovnike za žrtve, je pa vsaj v Sloveniji neresnica. Cerkev ima do reševanja pedofilskih vprašanj povsem konkreten in korekten odnos.

lp

ja valda da bi... sej to dogaja lih zarad te spolne vzdržnosti, ker pač enkrat se ne morjo več vzdržat in se pač zadovoljijo s tistim k je najbliži, alpa s tistim za kere je še največ možnosti da ne bo povedu...... valda da se to nebi tok dogajal med duhovniki če bi ukinl celibat...

ne, ne razumem jih niti slučajno, sam ne znam si na drug način razložit. zakaj pol ni tok pedofilov med vzgojitelji, učitelji itd. res ne najdem druge razlage. zakaj so lih duhovniki tisti??