2/2

Ljudje potrebujejo policijo in v isti meri potrebuje policija ljudi. Vendar pa je smešno pričakovati, da boste imeli opravka s policisti samo, ko jih boste potrebovali. Razen če se ustanovi služba, ki bo namesto njih bdela nad spoštovanjem cestno prometnih predpisov in kaznovala kršitelje. Seveda pa je treba priznati, da je zaradi slabega vodenja policije in želje po polnjenju državnega proračuna vse več kaznovanja zaradi prekrškov, ki dejansko ne ogrožajo varnosti v prometu. Policija večkrat išče prekrške na krajih kjer je največ prometa in posledično tudi več manjših kršitev namesto, da bi nadzor dejansko opravljala na krajih kjer je prometna varnost resnično slaba. Toda zavedati se morate, da policist, ki vas ustavi na cesti nima nikakršnega vpliva nad tem. On je tam, ker mu je bilo tako odrejeno, in več kot bo izvedel ukrepov, bolje bo cenjen pri svojih nadrejenih. Tak je sistem in večina policistov se zaveda, da je tak sistem slab. Treba se je namreč zavedati, da je uspešnost policijskega preiskovanja v veliki večini odvisna od informacij, ki jih dobi policija od občanov. In kako naj potem pričakujemo, da nam bodo občani posredovali informacije če jih znova in znova udarjamo po žepu zaradi manjših prekrškov, med tem, ko se zaradi slabih zakonov večji kršitelji in storilci kaznivih dejanj še naprej sprehajajo po ulicah in se norčujejo iz sistema? Je situacija res začaran krog? Je in bo dokler se o stvareh ne bo začelo odkrito govoriti. Današnja policija namreč svoje napake skriva še bolje kot so se skrivnosti skrivale v bivšem sistemu. Policisti, ki se vsak dan srečujejo z nevarnostmi in kljub temu opravljajo svoj poklic dobro, si enostavno ne upajo spregovoriti v javnosti. Zaradi pritiskov iz vrha policije si noben od policistov ne upa iskreno spregovoriti pred javnostjo. Tudi mi smo namreč ljudje in imamo družine, tudi mi potrebujemo službo in posledično finančno sigurnost. In tudi mi se tako kot ostali soočamo z vsakdanjimi problemi doma in si ne želimo ostati brez službe. Vrh policije pa seveda situacijo predstavlja povsem drugače. V pogovornih oddajah spremljamo take in drugačne izjave ob katerih se policisti lahko resnično zgražamo, saj se državljanom dobesedno vsiljuje napačne predstave. Prav zanimivo bi bilo videti oddajo v kateri bi nastopili policisti, ki bi lahko spregovorili odkrito in zaradi tega ne bi imeli nobenih težav. Vsa težava je namreč v tem, da se državljani ne zavedajo, da mora biti policija dejansko servis za občane, da smo mi tukaj zaradi njih, da jim v okviru svojih najboljših sposobnostih in v okviru zakonov pomagamo. Državljani se ne zavedajo, da so oni tisti, ki imajo moč, da spremenijo situacijo v kateri se nahajamo, situacijo, ki vodi v nezaupanje občanov do policije in posledično zvišanje odklonskih pojavov v družbi in slabšo kakovost bivanja v naši državi. Vsak posameznik se mora namreč zavedati, da policisti s katerimi se srečuje niso krivi za napake in neumnosti, ki se dogajajo, temveč je za to odgovorna politika in boj za boljša mesta v samem vrhu policije. Prav boj za »stolčke« je posledica za katastrofalne razmere v policiji in počutje policistov. Nobeden se namreč ne postavlja za policiste, tiste s katerimi se občani srečujejo na cestah. Stvari s katerimi se ne strinjamo in s katerimi nismo zadovoljni sicer povemo, vendar pa se stvari enostavno ne rešujejo. Vsak od nadrejenih se namreč boji kaj mu bo rekle njegov nadrejeni. In če se že najde kdo od nadrejenih, ki začne govoriti o razmerah v policiji ali o težavah posameznih policistov oz. kar vseh, se prav hitro zgodi, da ga premestijo na drugo delavno mesto. Vsa navodila, ki jih policisti prejemamo, navodila o tem kaj in kako delati, prihajajo iz policijskih uprav. In četudi so navodila slaba, če ne kar katastrofalna, se jih vodstvo na policijskih postajah drži kot pijanci plota, saj si ne upajo povedati, da določene usmeritve ne pripomorejo k boljši varnosti oz. koristi določenega mesta. Če bi usmeritvam preveč oporekali, bi se kaj hitro namreč spet »zamajali stolčki«. In tako je že dolgo sklenjen začaran krog katerega se vsi zaposleni dobro zavedamo, vendar se o njem ne govori, ker se vsak od nas boji, da bo zaradi takih ali drugačnih razlogov takoj ob službo, če bo o tem začel razpravljati. Že se je namreč dogajalo, da je kdo od policistov zbral dovolj poguma in spregovoril v javnosti, nato pa dobil najprej premestitev in kasneje zaradi kakšne resnično banalne napake odpoved, ali pa je le to podal sam, ker mu je bilo vsega enostavno dovolj. In trenutno med policisti zmeraj bolj vre, med seboj se pogovarjajo le še o nevzdržnih razmerah in o tem kako bodo takoj, ko se jim bo ponudila prva možnost za drugo službo le to sprejeli. Kako naj potem taki policisti dobro opravljajo svoje delo? Nimam nikakršnih političnih ali drugih skritih namenov, nimam želje blatiti policije, saj sem navsezadnje policist tudi sam. Toda o stvareh se je treba začeti pogovarjati pred vsemi. O razmerah je treba spregovoriti javno. ZA mnenja vprašati policiste same in ne njihove nadrejene iz samega vrha, ki tako radi razlagajo kako je vse dobro in bo še samo boljše, kako se določene stvari, ki jih policiji očitajo dejansko sploh ne dogajajo…
Generalni direktor pred televizijskimi kamerami vztrajno razlaga, kako se razmere v
policiji popravljajo, kako policisti nimajo več toliko dela s pisanjem in se varnost v slovenskih mestih ni poslabšala. V neki oddaji na televiziji je celo izjavil, da bo sam preveril stanje na policijskih enotah in se prepričal o tamkajšnjih razmerah. Mogoče je celo obiskal katero od enot, vsekakor pa se od takrat ni nič spremenilo. Policisti še vedno opravljamo naloge, ki so tako rekoč nepomembne v smislu varnosti ljudi na določenem območju in so le orodje za dokazovanje komandirjev in njihovo napredovanje. Navedeni namreč v čim krajšem času potrebujejo čim več ukrepov, ki statistično izboljšajo rezultate policijske postaje in tako komandirja le te pokažejo v dobri luči in si tako zagotovi hitrejše napredovanje. Vsi pritiski pa se seveda odražajo na policistih, ki morajo za omenjeno »izboljšanje« neusmiljeno kaznovati banalne prekrške in s tem dvigovati število ukrepov. V tem času pa se na področju policijske postaje dogajajo taka in drugačna kazniva dejanja in ostali odklonilni pojavi nad katerimi se zgražajo občani in se obenem sprašujejo kaj dela policija. In prav ti občani potem tudi očitajo policistom na terenu, da ne delajo nič. Policisti pa, kljub temu, da vedo da imajo občani prav, vse le zanikajo.
Večina policistov se tako vedno bolj in bolj sprašuje kako je sploh možno, da se take stvari dogajajo in zakaj se nič ne spremeni. Tako ostaja le še vprašanje časa kdaj bo v policiji dokončno »zavrelo«.
Kako naj policisti že ob tako težkih pogojih dela prenašajo še vso kritiko javnosti in vse neprimerne oblike dela, ki ga morajo opravljati?
Nekatere težave v policiji so tako nepotrebne in bi se jih dalo odpraviti zlahka, če bi le kdo iz vrha policije imel voljo oziroma pogum za to. Je res potrebno, da se policija odziva na še tako nepomembne dogodke, med tem, ko občani, ki dejansko nujno in takoj potrebujejo njihovo pomoč čakajo in s tem ogrožajo svoje imetje ali celo življenje? Je potrebno, da policisti ves čas svoje službe stojijo na enem mestu in opravljajo naloge, ki bi jih lahko opravljali mestni redarji ali varnostniki, oni pa bi se lahko posvečali problematiki za katero so dejansko odgovorni? Je potrebno, da se policisti opravljajo naloge zavarovalniških agentov in opravljajo oglede prometnih nesreč v katerih ni nihče poškodovan in je škoda na vozilih minimalna, udeleženci pa jih prijavljajo samo zaradi zahteve zavarovalnic po obravnavi policije, ki tako opravi delo namesto njih in jim privarčuje denar? Je potrebno vsako malenkost tudi po trikrat zabeležiti na list papirja? Podobnih vprašanj je še zelo veliko, prav tako banalnih opravkov, ki jih policisti morajo opravljati zaradi tega posledično zanemarjajo druga, bolj važna opravila.
Najbrž bi lahko popisali še veliko listov papirja, če bi se lotili problemov na vsaki policijski postaji posebej. Vse opisano je le majhen del, kaplja v morju, težav, s katerimi se srečujemo. Najbolj žalostno je, da jih je veliko še skritih in čakajo na dan, ko se bo javnost postavila na našo stran in bomo zaradi tega odkrito spregovorili, ne da bi se pri tem bali, da bomo izgubili službe.
Pri tem rabimo pomoč novinarjev, ki bi zgodbe predstavili javnosti brez napihovanja in dodatkov. Zgolj dejstva in dobro raziskovalno novinarstvo, ki bi javnosti pokazalo kakšne so resnične razmere v policiji. Pa bomo to kdaj dočakali ali pa bo vse prišlo na dan, ko bo povzročeno že preveč škode, krivci pa bodo že upokojeni in bodo doma uživali v svojih naslonjačih?

Povzeto s foruma www.policist.si

Bajta ocitno si se premlad, in se neves kako drzava funkcionira. Sodnik in sodisce ni policija.
In bog ne daj da se policist usede in kaj popije v 12 urnem delavniku.

med sluzbo se ne pije alkohola

word.

Zadnič grem peš po dunajski. Zun ultra megla, videl si par metrov naprej. Prehodi na dunajski so kar pogosto posjani tko, da to tudi ni problem. Toda NE, ena mama se spomne it čez cesto tam kjer ni prehoda pa še avtomobili so imeli zeleno. Cesta 4 pasovnica, mama počasna kot je.....lahko rečem, da je imela veliko srečo. Če bi takrat nekdo pripeljal je nebi videl še po tistem ko bi jo zbil. V primeru, da bi jo zbil, bi pa moral še ene 3* čez zapelat, da bi si zapomnila, da naj gre raje par m peš naprej do prehoda za pešce.

Moj point: Ni vedno voznik kriv v primeru, da je nekdo zbil pešca.

Če gre čez cesto tam, kjer ni zebre, je avtomatično kriva. Ker ni mogoče, da bi pešec ne bil kriv, če ne gre čez zebro. Ker to pomeni, da še toliko bolj riskiraš, kar pomeni, da se ti MORAŠ prepričat, da ni nikjer nikogar, če pa ne vidiš (okoli ovinka ali čez hrib), pa pač ne greš čez. Že ni zadost dobr pogledala.

Ja no ampak ne boš valda šu čez cesto, če vidiš, da prihaja avto?