Mene bolj zanima, kako bi glede piratstva imel slabo vest in občutil krivdo, da je naredil nekaj narobe, nekaj protizakonitega?
Slaba vest?
Nikakor!
Sam sem prepričan, da že sam pojem intelektualne lastnine, malodane smešen.
Informacije bi morale biti popolnoma prosto dostopne vsakomur. To je menda poanta interneta... in zveza debeloritih nesposobnežev, ki se ukvarja zgolj s tem kako živet na grbah avtorjev. Od prodanega albuma, ki dandanes stane vsaj petnajst evrov, dobi nosilec avtorskih pravic zgolj evro ali manj. Ostalih štirinajst petnajstin pa si razdelijo vsi zajedalci, ki pravzaprav nimajo niti prave funkcije. Fizičnost glasbenega izdela, postaja v sodobnih informacijskih sistemih, absurdna. Posredniki pravtako.
Poleg tega, pa je potrebno omeniti, da pri povprečnem bendu, prodaja albumov ne prinaša nekega pretiranega dobička, ampak služi le kot propagandni material in dejansko je v interesu glasbenikov, da se njihova glasba čimveč piratizira. Pa čeprav se tega malokdo zaveda. Pravi zaslužek pride šele s koncertiranjem/gostovanjem na eventih. Bistveno večji zaslužek iz prodaje albumov imajo zgolj svetovno znani glasbeni mogotci, na grbi katerih seveda živi na stotine mešalcev megle.
S perspektive potrošnika, pa je trenutno stanje še bolj absurdno; primoran si odšteti zasoljene cene za originalne izdelke, ki so seveda zaščiteni pred kopiranjem in si, po normalni poti, ne moreš narediti ne varnostne kopije, niti ne moreš enkodirati glasbo v kopresiran format, ki bi bil kompatibilen s prenosnim predvajalnikom glasbe. Glasbena industrija bi se morala prilagodit potrošnikom in ne obratno. Če se RIAA (in MPAA, seveda) ne bodo znale prilagodit trgu, bodo odmrle. Kar se pravzaprav že dogaja, zato tudi tako obsesivno tožijo vsakogar, ki jim prekriža pot
