Ta citat  je idealno tipski prikaz verskega fundamentalizma, ki se najbolj približa temu idealu znotraj katere abrahamovskih religij: judaizema, krščanstva in islama. Metaforično rečeno, vsaka teh treh religij vidi Knjigo kot vodilno avtoriteto za življenje in odrešitev. Pri ne-abrahamovskih religijah je fundamentalizem manj izrazit, ko gre za razmere, kjer je možno več interpretacij in ne nekega glavnega verskega vira. Pravzaprav si ne morem zamislit, kako naj bi izgledal fundamentalističen budist :roll:

V zgornjih alinejah sem iz različnih virov  povzel najbolj tipične lastnosti verskega fundamentalizma, brez katerih ta pojav ne bi bil to, kar je. Seveda lahko danes tudi govorimo, da obstaja več vrst fundamentalizmov, kakor obstaja več vrst verovanj in prepričanj. Religiozna verovanja so tukaj le ena od oblik verovanj, imamo pa še verovanja v politične ideje, zato lahko trdim, da obstajajo tudi razni politični fundamentalizmi. Ampak tukaj sem lahko spet pristranski, ker se lahko v posamezni družbi, kot je npr. kakšna konzervativna islamska država(npr. Iran), politični vidiki družbenega življenja tesno prepletajo z religijskimi.


Ker je Tahi v zadnjem razgovoru po mbtju trdil, da je verski fundamentalizem že več stoletij star pojav in da ni nekaj novega, še kratka replika na to trditev. Morda lahko govorimo o verskem fundamentalizmu med religijami že pred modernizacijskimi procesi, a bi kazalo bit previden, ker gre pri fundamentalizmu za bolj nov koncept, ki ga razlikuje od bolj splošnega pojma verskega fanatizma. No, vsaj men se zdi v.fanatizem bolj splošen kot pa v. fundamentalizem. In bolj zgodovinski.
Lahko predpostavljam, da je v predindustrijski, tradicionalni družbi  imela bistveno integracijsko, legitimacijsko in pa socialno-kontrolno vlogo v družbenem življenju. Enostavno povedano: religija je bila povezovalni dejavnik, ki je upravičeval družbeni red in bil hkrati dejavnik družbenega nadzora. V Evropi je bilo krščanstvo v 10.,11.stol pogosto edini dejavnik, ki je deloval kot 'lepilo' med oddaljenimi kraji. Takrat ni bilo neke bipolarnosti med modernostjo in pa  tradicionalnostjo, religija je vsem zagotavljala relevanten in univerzalen sistem napotkov in dolžnosti za življenje. Danes, v tako-ali-drugače moderni družbi, je religija kot povezovalni dejavnik postranskega pomena. Če kje legitimira oblast, je to samo papirnata simbolična gesta, ali pa gre za neokolonializem.
Vsekakor gre tukaj iskati izvore fundamentalizma: iz prevelike oddaljenosti med modernim načinom življenja in pa načinom, ki izhaja iz Postave. Katerekoli. Ker iz modernih verskih skrajnosti ne izhaja smo fundamentalizem. Lahko trdim, da znotraj posameznih religij obstjaja še tradicionalizem (Amiši) in pa ortodoksnost (judovski Sefardi) Za razliko od amiševskega tradicionalizma, ki se vztrajno otepa vsega modernega kot tudi misijonarske dejavnosti, skuša fundamentalist razširiti svoje sporočilo z modernimi sredstvi (mediji, orožji). Za razliko od ortodoksnega Sefarda, ki ignorira sodobni mestni vrvež, skuša fundamentalist pritegniti pozornost nase. Fundamentalizem je zato pojav postmoderne, globalizirane družbe, kakor sta npr. tradicionalizem in pa ortodoksnost. Če bi poznal še več primerov tradicionalizma in pa ortodoksnosti, bi to še podkrepil.  Sredi vsesplošne pokvarjenosti in nemoralnosti se fundamentalisti, ki še verjamejo v nezmotljivo avtoriteto Knjige, trudijo, da bi svoj pogled prenesli izven svojega družbenega okolja. Zlepa ali zgrda. Ker živijo v nekem svojem času, ki ga obvladuje hiero-zgodovina (sveta zgodovina), so prepričani, da sta čas in končna zmaga na njihovi strani.

mhm...
lih o tem zej govorimo u šoli, pa mi je ful zanimiva ratala socia. sploh u povezavi s kulturo (in religijo)... tak odpre ti oči. nvm. men je ful zakon

nekot se s tem ne morm strinjat - pr verskem fundamentalizmu je zelo pomembno tut ločevanje (in sicer na islamski fundamentalizem ter na krščanski fundamentalizem, ki sta dve različne stvari)... ismalski se je res pojavu kot posledica globalizacije (neznanska želja po "drugačnosti") medtem ko se krščanski fundamentalizem pojavlja že kr neki časa (za primer lahk uzamemo naprimer kr križarske vojne, ki pa mislim da se niso dogajale v času ko se je družba že globalizirala)

poleg tega je verski fundamentalizem zlo težk uvrstit pod negativne al pa pod pozitivne posledice globalizacije (če že gledamo s tega vidika) kr se mormo s tem vprašat a je neki dobr za določeno družbo al je neki dobr glede na posameznika...


ni nujno... pri krščanskem se uveljavljajo samo določena načela in določeni pogledi na svet, in niti ne težijo tok k temu da bi vse prepričal o nasprotnem, sam "zahtevajo" da se njihovi "pristaši" ravnajo po teh načelih...



ok, u bistvu se mi zdi tole na splošno mal napačna razlaga verskega fundamentalizma (vsaj v osnovni obliki...)... glede na to da sm se neki časa kr precej zanimala za to, upam da nism v temo brcnala - ampak mislim da nism...

ja no mi smo tut rekl da je verski fundamentalizem pojav pri katerem se dogaja da določena religija oz. religijska skupnostne ne sprejema napredka v moderni družbi (ki bi lahko ogrozil resničnost versih besedil, v kater striktno verjamejo).

pa mi smo verske vojne omenil sam u okviru razdiralne/dezintegrativne funkcije religije. in sicer smo jih oznažl kot negativne posledice religije. sam nvm niti če so lih posledica verskega fundamentalizma, kt takrt še ni biu problem u globalizaciji. vsaj kokr js vem...

Kolikor sem do zdaj bral o tem, je verski fundamentalizem pojav značilen za sodobno družbo. Predvsem kot ena od več možnih skrajnih reakcij religioznih skupin na sodoben, nenehno spreminjajoč se način življenja. V preteklosti oziroma v tradicionalni družbi, kakršna je bila fevdalno-stanovska družba v srednjem veku ne bi moglo prihajati do fundamentalističnih gibanj v pomenu, kakršnega sem predstavil, ker je bila celotna družba dana od Boga.
Upor proti kralju je takrat pomenil upor proti Bogu, saj je bil Bog tisti vrhovni gospodar družbene ureditve. Herezije so se pojavljale, ko so skušale spremeniti ta sistem (kar jim je navsezadnje z reformacijo tudi uspelo).
 Križarske vojne so toliko specifični primer, da jih nikakor ne bi vzel za primer fanatizma. Prvi križarski pohod – tega ja. Ostale pa z velikimi zadržki. (Ko preštudiraš 4. križarsko vojno, doživljaš invazijo v Irak kot reprizo zgodovine. Le da so Benečani imel svojega Busha, Rumsfelda in podobne.)

Tudi krščanski fundamentalizem se je pojavil kot odgovor na spremembe v moderni družbi. Zdaj ne vem za katero versko denominacijo v ZDA je šlo, mislim da za baptiste. Ti so začeli malo pred I. sv. vojno izdajati brezplačne  brošure The Fundamentals, s katerimi so pozivali k vrnitvi k temeljem (fundamentals) krščanske vere. Sam menim, da bi morali vzpostaviti še razliko med verskim  fanatizmom in verskim fundamentalizmom, pri čemer smatram fanatizem za širši pojem od fundamtalizma.  Verski fanatizem je historični pojav skozi vso zgodovino. A vendar moderna družba postavlja pred vernika drugačne preizkušnje in izzive, kot jih je poznala preteklost.  Ni nujno, da se bo odzval na način, tipičnega za fundamentalista. Lahko, da bo spremembe zavračal in ohranjal tradicijo (npr. Amiši) ali pa bo globalne spremembe  okoli sebe popolnoma ignoriral, a vseeno uporabljal moderno tehnologijo kot nujno zlo ( ortodoksni Judi). Lahko pa bo ubral pot, da bo z modernimi sredstvi nasprotoval modernemu načinu življenja. Napredek sprejmejo kolikor jim koristi za interese širjenja in uveljavljanja določenega verskega nauka. Krščanskega, judovskega, islamskega. Je pa za Slovenijo vsak verski fundamentalizem precej netipičen primer, čeprav ne trdim da ne obstaja. Javno vsekakor omejeno, je bolj stvar zasebnosti.

Nova opredelitev:
verski fundamentalist je moderniziran tip verskega fanatika. In ima cilj ne glede na sredstva ponovno uveljaviti versko izročilo, za katerega ima prepričanje, da iz nadnaravnih pravic izhaja monopol verske Resnice nad celotno družbeno organizacijo oziroma družbo kot celoto. V skladu s tem islamski fundamentalist ne bo nikakor razširjal islama z misijonarsko dejavnostjo, prizadeval pa si bo, da bo islam v politiki imel takšno vlogo, kot jo je imel pred modernizacijo. Krščanski fundamentalist pa bo poskušal v politiko vriniti čim več 'svojih' in izsiliti ustavne spremembe, ki bi bile v skladu z krščansko vero (npr. kontra splavu, omemba Boga v ustavi, KinderKücheKirche za ženske,  ipd).

Kaj pa judovski fundamentalist?

On je že politik.